Sedem besed

Zbirka zgodb Mirane Likar Bajželj je sestavljena iz štirinajstih zgodb in ene, kar ni nakljucje. Kot v njej prirejeni in citirani sonetni venec, se konca z zgodbo, sestavljeno iz kljucnih stavkov zgodb in ucinkuje kot magistrale. Podcrtani stavki kot da so sprožilo in jedro, okoli katerega so razpredene in organizirane posebnosti protagonistov, tisto, zaradi cesar si zaslužijo pozornost, z vsemi nesporazumi med njimi in svetom, ki jih besede ne morejo premostiti – govor je vedno nova raven nesporazuma. Povzetek kljucnih stavkov priskrbi zbirki zunanji okvir; zgodbe, ki se pogosto zacnejo v nekih drugih casih in so današnji samo posledica minulih, v razlicnih prostorskih koordinatah, na plocnikih rdecih cetrti ali v parkih na mestu izsušenih recnih strug, na sodišcih in na snežišcih, v dražljivi sosešcini, kjer prebivalci o vseh vse vedo, so tako povezane. V skladu z ugotovitjo, da »življenje raznaša svetove, ujame glasove, poveže bregove«. Osebe so s tem prepletene in uglašene, obenem z avtorskim jezikom, ki se oprime najdenih zapisov, nosilci zgodb so zbrani in izbrani kot nakljucni gostje v kavarni, ki si delijo skupni prostor fikcije. Ne glede na to, v kateri fazi njihovega življenja jih zalotimo, pred nujno in prihajajoco deziluzijo, v trenutku, ko se ravno dricajo v novo avanturo in preobrat, ko bodo vzeli usodo v lastne roke, ali v trenutku svobode, ki nastopi v brezcasju onstran želje in strahu, jim Likar Bajžljeva priskrbi prepricljivo, kratki formi primerno škrto izrisan portret in profil, pa tudi ozadje. V nekaj daljših zgodbah so zasnutki družinskih skrivnosti in zavezništev, do katerih bralec prodira pocasi, pogosto zato, ker so popisane od znotraj, skozi otroško ali kako drugace naivno in zmaknjeno optiko, pri kateri prozaistka pokaže ne samo svojo sposobnost vživetja, tudi posluh za ustvarjanje specificnih atmosfer. Zgodbe so stkane iz fragmentov in komponirane iz izsekov vsakdana, ki postavljeni en zraven ali nasproti drugega delujejo kot orisi usod, drobne situacije in preobrati se pokažejo za odlocilne šele z oddaljene in nadrejene, vsevedne in nevpletene, ceprav socutne tocke zrenja, premolki so tisto, kar jih poveže in zlepi, majhni koraki pripeljejo do pogostega obcutka nemoci ali spoznanja posameznikove omejenosti in dolocenosti; ali obratno, do nove samozavesti in odlocitve za akcijo – ali dokoncno prepustitev. Matej Bogataj