Otroka v jaguarju

Palimpsestno vstajenje mladostne pastoralnosti, igrivosti jezika in brezmejne pesniške izmišljije. V svoji novi zbirki Ivo Svetina potuje v preteklost in na podlagi citata svojega profesorja dr. Dušana Pirjevca (»Ko zdaj od casa do casa pogledam skozi okno, vidim ista drevesa, rože, travo in reko, ki tece pod hišo. In kakor takrat tudi zdaj vse žari v svetlobi julijskega sonca. Samo ena razlika je: danes je vse, kar uzrem, ko od pisalnega stroja pogledam skozi okno, oblito z nekim temnejšim leskom in nekam odmaknjeno, kakor da bi bila jesen: jesen sredi poletja.«) premišljuje o svojem življenju. Drugi izvir pa ima pesniška zbirka v dveh delih, ki sta avtorja zaznamovala, v Longovem romanu Dafnis in Hloe ter Goethejevim epom Herman in Doroteja. Nekoc davno je Svetina napisal pesnitev v prozi Heliks in Tibija, katere osrednji del nosi naslov Otroka v jaguarju. Vse našteto se je sestavilo v zbirko, ki je po avtorjevih besedah »oblita z nekim temnejšim leskom«, saj se mu v poezijo vpletajo številne reminiscence iz zasebnega, javnega in umetniškega ustvarjanja, ki jih skozi bogat metaforicen referencni svet svojega duhovnega obzorja na novo premišlja, tako je nastala svojevrstna preslikava, palimpsestno vstajenje mladostne pastoralnosti, igrivosti jezika in brezmejne pesniške izmišljije.