Premog

Sodobni slovenski pesniški liniji pod maksimo »umetnost naših življenj« se pridružuje tudi poezija v prvencu Petre Zupancic. Z beleženjem premikov na šahovnici življenja, nizanjem drobnih pripetljajev ustvarijo ti verzi minifilmcke custveno enega najbolj razburkanih obdobij življenja, to je dobe korakanja v slovesu od (zgodnje) mladosti. O stanjih duha govori v pris-podobah iz aktualnega prozaicnega sveta in tudi z reisticnim podajanjem objektov, ki zamenjujejo (stanje) subjekt(a). Spominjanje postane z rudarkinim kopanjem ›premog‹, fosilno gorivo iz sedimentov (že okamnele) preteklosti. Z vešcino narejene pesmi, naj bodo poantirane v svoji kracini ali kot da maskirane z razvejanim gradivom, smiselno sestavljajo prvenec, ki poleg svežnja dobrih pesmi daje v branje še kopico verzov za pribeleženje. Na zacetku knjige subjektinja z otroško prepricanostjo pravi, da je še vse naenkrat, a prav kmalu se celotav zamaje. Glavnina tekstov namrec ugotavlja, da je svet težko ulovljivih prehodov, razdalj in cakanj negotov, krhek, hkrati pa oster. Govorka beleži to stanje kot pri inventuri. Na mizo padajo izrezki iz naših življenj. Med ukrocenim hotenjem po pojasnjenosti ali vsaj pojasnjevanju pride do sprijaznjenosti, opušcanja sle po razumevanju vsega. Slikanje življenja generacije (pogosta raba 1. os. mn.) je le pot do razumevanja individualnih zgodb v odtujenem svetu. Prek drugega, prek izseljevanja iz sebe in odtihotapljenja, je pot do svojih zgodb, spominov in sebe (na takih mestih 1. os. ed.): Moja žalost je neudomacena žival, ki še vedno oponaša prah, pobrišeš jo in se spet nabere. V tej eksistencialno-ljubezenski knjigi je ljubezen vseprisotna, ceprav se o njej ne govori, ampak bolj o casu vmes. Lok, ki se vije cez pesmi, evocira razvoj dojemanja ljubezni kot središcnega, cetudi izmuzljivega gibala. Krivulja je vseskozi na strani upa, stremljenja k novemu. Želja v svetu nenehno razvijajocega se jaza pa je vedno izmikanje koncnega. Subjekt, pa naj bo množinski ali edninski, ženski, je neenovit. Spiralno vzpenjanje k samospoznanju in samodojemanju povzroci, da je jezik nezadosten: prevajalec je ubit. Govorica je tako primorana raziskovati in prihajati do trenutnega stanja sebe prek definiranja dveh oprijemališc, to sta obstoj (Obnavljati spomin pomeni zbirati dokaze, da si.) in lokacija (Obnavljati hišo pomeni šcititi prostor, kjer si.), in prav zato je optimisticno realisticna. Razvojna pot jezika se sklene v zakljucni Ki jih ni – z elipticno-enigmaticnim slogom naredi pomik, obenem pa odraža govorkino suverenost po prehojeni poti. Ce imajo ti verzi botre (Cucnik, Zupan, Škrjanec, Mustar), imajo tudi sestricne (Dintinjana, Pepelnik). In ce se v jeziku poezije prepleta in odzvanja vec sorodstva, je kot v velikih družinah – bogatenje; le da ne pristaneš v senci, temvec (ostaneš) na hribu, saj: jabolka lahko letijo dalec od dreves, sploh ce je drevo na hribu. Petra Koršic